50 vprašanj
50 vprašanj
Kako naj mi uspe biti
zvest vse življenje?

Ne gre za to, da bi moral na dan svoje poroke vedeti, ali bom zvest vse življenje, temveč bolj za to, da si postavim vprašanje, ali sem odločen, da je moški oz. ženska mojega življenja ta, ki sem jo izbral/ga izbrala. Vsak dan smo poklicani k obnovitvi naše zaveze v Cerkvi, ki jo sklenemo na dan poroke, v "da"-ju, ki ga svobodno potrjujemo v vseh dejanjih vsakdanjega življenja: "Dajem se ti in te sprejmem." Biti zvest pomeni rasti skupaj v vzajemnem daru, ki se je začel z dnevom poroke in se bo z leti nenehoma razvijal. Potrebuje čas, da raste in se gradi. Je načrt, ki ga morava sestaviti skupaj. Pomeni, da lahko rečem drugemu: "Karkoli se bo zgodilo, s teboj bom, v tvojih srečnih in žalostnih trenutkih."

Zvestoba je na primer pričevanje žene, ki je po petdesetih letih skupnega življenja, potem ko je izgubila svojega moža, rekla: "Toliko stvari sva si imela še povedati!" Verjeti v drugega, upati vanj, biti pozoren do njega, ga vsak dan sprejemati, to je pot zvestobe. Pot, ki je včasih težka, zahtevna, toda izvir sreče in rasti.

Zvestoba kljub temu ni zavarovana pred skušnjavami. Ker je pot, rast, potrebujem nekaj znamenj, ki mi jo bodo pomagala ohraniti. Brezbrižnost do drugega ubija zvestobo; nimam časa za drugega, najprej moja kariera, moj razvoj, moj šport, hobi, moji prijatelji... Svoboden sem in hočem ohraniti svojo svobodo itd. Postopoma komunikacije ni več, vsak živi zase, namesto da bi živel za drugega, in tedaj sem nezadovoljen in ob mnogih življenjskih skušnjavah skušan, da bi prelomil obljubljeno zvestobo.

Potrebno je, da kot "na stražo" postavimo budnost v srcu, v očeh, v telesu, v govorjenju, da ohranimo zvestobo tako kot varujemo dragocen zaklad. Skušnjave današnjega sveta so močne: razširjena pornografija, banaliziranje spolnosti, iskanje užitkov zase, izzivalna moda, filmi, ki vrednotijo nezvestobo itd. Toliko nereda nas lahko rani v naši zvestobi. Obljuba zvestobe nam postane tako drznost, tveganje, kjer nam lahko samo Bog, ki je večno zvest, zagotovi svojo zvestobo. Bolj kot bomo črpali iz božje ljubezni bolj bo rasla naša zvestoba.

Zakrament zakona je neizčrpen vir, pri katerem se lahko hranimo vsak dan, da bi vztrajali v zvestobi. V ljubezni, ki postavi za svoj temelj Boga, lahko zmaga zvestoba. Ne pozabimo na besede, ki jih Jezus pravi vsakemu izmed nas: "Ne bojte se! Z vami sem vse dni do konca sveta." (Mt 28,20)

Pričevanje

Sediva skupaj na vrhu gore in v tišini opazujeva dolino in čudovit razgled. Zadnje ure, ki sva jih skupaj prehodila, so podoba poti najinega skupnega življenja. Od najinega poročnega potovanja naprej, ko sva se skupaj povzpela na strmine, nama gora pomeni šolo življenja. Ti najini pobegi v prelaze in ledenike so namreč priložnost, da se ustaviva in poiščeva stičišče, ko je potreben prehod v novo obdobje.

Vse najino življenje vidim v luči današnjega dne: koliko prehojene poti je za nama od prvih sanj in načrtov v dvoje!

Najprej sem te hotela imeti le zase, te hotela spremeniti, te oblikovati po svojem okusu, da bi bila lahko eno s teboj. Potrebna so bila leta prepirov, kljubovanj in nerazumevanj, preden sem razumela, da ti nisi jaz. Tedaj sem te začela sprejemati drugačnega, ljubiti tvojo drugačnost.

Vztrajno sem nasprotovala tvojemu načinu razmišljanja. Nisem razumela, zakaj ne razmišljava enako in nikoli se nisem strinjala s teboj v razpravah z najinimi prijatelji. Postopoma sem te začela poslušati. Odkrila sem, da se lahko dopolnjujeva in skupaj izraziva bogatejšo resnico.

V začetku najinega zakona sem se pogosto zaprla, ker nisi razumel mojih občutkov. Bila sem povsem brez smisla za humor in jezila sem se zaradi tvojih slabih šal. Potrebno je bilo, da sem se naučila jasneje izražati svoje želje... Sedaj ne mine teden, ne da bi si vzela čas za skupen pogovor.

Ko sva se poročila, sva Boga prosila zlasti za milost, da bi si ostala zvesta. Nekega dne sem začela verjeti, da ne ljubim več, ker nisem več čutila navdušenja prvih dni. Srce mi je začelo biti za drugega in prišla je skušnjava, da bi stopila v avanturo. Globoko v meni pa je ostajala zarisana gotovost najinega začetka. Razdeljena zaradi tega občutka sem padla v depresijo. Po letu pekla sva odkrila molitveno skupino Prenove in v nama se je zbudilo novo upanje. Vpila sva h Gospodu in potegnil naju je iz brezna. Bila sva rešena. Odpustil si mi, najina ljubezen se je povsem prenovila in sedaj te vsak dan ponovno izberem.

Pogosto me je motilo to, da mi ne podarjaš rož. Vendar pa sem sedaj bolj pozorna na druga drobna dejanja ljubezni in odločila sem se, da bom trgala te cvetlice. Danes imam pred seboj celo cvetlično gredo.

Naučila sva se biti eno telo. Včasih nespretna ognjevitost prvih let se je spremenila v zaljubljeno nežnost, kjer vsak od naju išče veselje drugega.

Zelo različno vzgojena sva bila ob rojstvu otrok soočena z vprašanjem, kako jih vzgojiti. Lastila sem si jih in bila včasih slepa, ko je šlo zanje. Zavedla sem se, kako pomembno je, da se oprem nate in da jih za njihovo dobro skupaj izročiva Gospodu. Sedaj ko so najini otroci že odrasli, lahko vidim, kako nama je Bog pomagal.

Lavra


Pred dvema letoma me je s tremi otroki zapustil mož. Odšel je v nebesa, da bi užival Gospodovo slavo, ki jo je že na zemlji tako močno iskal. Z njegovo telesno odsotnostjo njegov obstoj ni nič manj resničen; je le drugačen in zaznajo ga lahko samo oči vere. Čeprav me je po osmih letih zakona ta ločitev zelo potrla, se mi danes zdi, da predstavljajo milosti, ki nama jih je dal Gospod med najinim skupnim življenjem, neminljivo dediščino in še naprej dajejo sad. Verujem, da te milosti izvirajo iz zakramenta poroke, po katerem je Bog najino ljubezen prepojil s svojo troedino Ljubeznijo. Kot par sva tako tudi midva postala soudeležena v večni zavezi, ki jo je s človeštvom postavil Kristus.

Elizabeta